Untitled design (64).png

Regulacija spanja in zmanjševanje »prebujanja« naših otrok predstavlja zapletene razvojne procese, ki se pojavljajo v prvih letih življenja (1). Čeprav je večina dojenčkov sposobna samostojnega uspavanja (opomnite se, kako zaspijo v vrtcu) in tudi »zaspati nazaj« po nočnem prebujanju do 12 meseca starosti (2, 3), se 25 – 50 % šest do dvanajstmesečnih dojenčkov in 50 % malčkov večkrat čez noč prebudi in potrebujejo pomoč, da zaspijo nazaj (4).

Zapis bom začela z nizanjem raziskav, ki so pokazale, da nočna vključitev partnerja zelo vpliva na manj nočnih prebujanj in nadaljevala s predlogi, kako lahko že od začetka partnerja vključite v nočno interakcijo vajinega otroka. Dotaknila sem bom tudi vsebine kako se lahko partner vključi v nočno uspavanje in prebujanja tudi, če pred tem ni bil del tega.

Moja izkušnja je, da sem pri sinu in hčerki naredila napako. Oba, sina in hčerko sem samo jaz dolgo uspavala in se tudi na nočna prebujanja odzivala. Eno je bilo, da sem oba otroka dojila in sem menila, da samo jaz lahko najhitreje otroka uspavam. Drugo pa je bilo, da je bilo v meni prepričanje, da partner hodi v službo in da sem jaz na »porodniškem dopustu« poklicana, da je moje delo, da skrbim in negujem otroka. Danes bi ravnala drugače in tudi starše spodbujam, da se že v času nosečnosti dogovorijo, kako bi lahko partnerja sodelovala, da bi partner prevzel vsaj eno nočno prebujanje.

Ugotovitve longitudinalnih študij (5, 6), vztrajno poudarjajo način odzivanja staršev pri pogostem prebujanju dojenčka (2). Vendar se večina teh študij osredotoča predvsem na mame.

Raziskave kažejo, da so očetje v prvih treh letih življenja manj vključeni kot matere pri uspavanju svojih otrok in to posledično pomeni, da je manj verjetno, da se bodo ponoči vključili v nočna prebujanja (11, 12, 13, 14). Raziskave kažejo, da vključitev očetov v nočna prebujanja otrok in dojenčkov vodi do bolj konsolidirane vzorce spanja (7, 14, 15, 16, 17). Tikotzky in sodelavci (7, 13) so ugotovili, da je vključenost očeta v interakcijo in nego dojenčkov ter pri uspavanju in nočnih prebujanjih pri 1, 3 in 6 mesecih življenja, povezana z manjšim številom nočnih prebujanj. Ragni in sodelavci (18) so ugotovili, da je bila očetova vključenost pred spanjem pri 8 – 12 mesecih, povezana z boljšim spanjem, ki sta ga zaznala oba starša. Kar zadeva malčke, so imeli 1 - 3-letniki očetov, ki so bili manj vključeni v uspavanje, več težav s spanjem (16, 17), trajanje spanja pri treh letih pa je bilo predvideno na podlagi očetovske čustvene podpore in vključenosti v vzgojo (14).

V raziskavah gledamo predvsem korelacije in nobena raziskava ne more odgovoriti na vsa vprašanja in izzive, ki jih imamo družine. Vključenost partnerja v nočno interakcijo dojenčkov in otrok lahko razumemo na več načinov. Nočna interakcija očetov lahko vodi do bolj konsiduliranega spanja mame in posledično boljšega počutja, ki vpliva na dnevno interakcijo z dojenčkom. Ko dojenčki dobijo varno, uglašeno in ljubečo podporo se počutijo varne in vse to je še kako povezano z nočnim spanjem (7). Poleg tega so nedavne študije pokazale, da očetje ponoči delujejo drugače s svojimi dojenčki, kar lahko spodbuja utrjevanje in uravnavanje spanja dojenčkov (19, 20, 21). Očetje preprosto drugače dojemajo spanje dojenčkov, kot to dojemamo mame (19, 22). Večja je verjetnost, da bodo očetje otroku postavljali razvojno primerne omejitve (20, 21,23) in to nezavedno.

Zapis ni nastal z namenom, da bi ustvarjal še več konflikta med partnerjema, ampak kot priložnost k širšemu razumevanju in tudi spodbudi k boljšemu sodelovanju. V teh letih sem spoznala morje čudovitih parov in tudi očetov, ki so se želeli vključiti in prispevati svoj del. Večina parov se je »zaciklala« v podobnih izzivih, ki sva jih imela midva s partnerjem zato, če to berete in je vaš dojenček še zelo majhen, naj bo to spodbuda, da se na tujih napakah učite.

Kako pa lahko vključite partnerja v nočno uspavanje že od prvega dne?

Nočna rutina je čudovita priložnost, da partnerja vključite v uspavanje. Partner se lahko vključi v kopanje, masažo … Itd., doječa mama pa lahko vskoči v zadnji del. To ni potrebno, da počnete vsak dan, mišljeno je kot soustvarjanje priložnost, da se dojenček naveže tudi na partnerja in mu partner tudi med nočnimi prebujanji postane varen. Če vaš dojenček ne bo imel asociacije, da je tudi partner vključen v nočno uspavanje in prebujanja, ne bo pusti, da ga partner ob prebujanjih potolaži in uspava nazaj.

Pred 3. mesecem starosti so dojenčki neselektivno navezani, kar pomeni, da so nagnjeni k navezovanju na katerega koli človeka. To je narava soustvarila, saj je zelo veliko mam v preteklosti ob porodih umiralo. Varna navezanost je nekaj, kar se gradi. Po štirih mesecih bodo dojenčki izrazili prednost do določenih ljudi in se bodo naučili razlikovati primarnega skrbnika od drugih. Vključitev drugih v nočna uspavanja od samega začetka bo vašemu otroku pomagala, da sprejme partnerja, preden doseže vrhunec ločitvene tesnobe.

S partnerjem se lahko tudi dogovorite, da on prevzame prva dva prebujanja tako, da kot mama dosežete vsaj nekaj ur spanja v kosu tudi, ko so pogosta nočna prebujanja neizogibna.

Kaj pa starejši dojenčki in malčki? Kako se lahko partner vključi, če je bila mama pred tem primarni lik uspavanja in odzivanja na nočna prebujanja?

Pomembno si je zapomniti, da se noč gradi čez dan. Pred spanjem si vzemite nekaj časa, da svojemu otroku omogočite kakovostno navezavo pred spanjem. Očetom je tudi zelo naravno, da se z otrokom povežejo preko igre. Nežno ali »grobo« ravsanje še posebej blagodejno deluje na fante in predstavlja tudi pomemben del povezovanja in čustvenega razvoja sploh pri fantkih. Mame je pogosto strah, da bo »ravsanje« otroka preveč razživelo, ampak vemo, da ravsanje zelo vpliva na pomirjanje živčnega sistema.

Za začetek lahko vi opravite nočni ritual, partner pa je samo poleg vas. To ponavljajte recimo en teden in se nato postopoma odmikajte, da partner prevzame vsaj del nočnega rituala. Če je vaš ritual pred spanjem, igra, hranjenje, kopanje, knjige in postelja, naj vaš partner prevzame prvi del rituala pred spanjem, vi pa se mu pridružite samo na koncu. Po nekaj dneh partnerju pustite celoten del rituala. Šele, ko bo vaš otrok imel asociacijo, da ga partner uspava, priporočam, da se odziva na nočna prebujanja, ker v nasprotnem primeru otrok ne bo pustil, da ga partner pomiri in uspava nazaj.

Za konec še iz teorije v prakso:

Moja izkušnja in izkušnja veliko staršev, s katerimi sem delala, je, da to, kar gladko gre, dokler se ne zaprejo luči in takrat začne otrok jokati. Sploh, ko ve, da je mama v sosednji sobi. Takrat priporočam, da se mame umaknejo ali spustijo kontrolo in zaupajo partnerju. V našem primeru je šlo vse gladko do zaprtja luči, takrat je hčerka klicala mamico in zelo jokala, mene pa je jok hčerke trgal in nisem zdržala. Ko pa sem zavestno šla iz stanovanja in to hčerki povedala je zaspala brez težav.

Nikoli vam ni potrebno izbrati črno-bele poti. Med črnim in belim je tisoč odtenkov, le včasih jih ne vidimo in tudi v teh zapisih lahko najdete prilagoditev, ki bo ustrezala vaši družini. Untitled (1080 × 1350 px) (2).png

Druge objave, ki vam bodo mogoče v pomoč:

Viri:

  1. Goodlin-Jones B.L., Burnham M.M., Gaylor E.E., Anders T.F. Night waking, sleep-wake organization, and self-soothing in the first year of life. J. Dev. Behav. Pediatr. 2001;22:226–233.
  2. Camerota M., Propper C.B., Teti D.M. Intrinsic and extrinsic factors predicting infant sleep: Moving beyond main effects. Dev. Rev. 2019;53:100871.
  3. Henderson J.A., Jordan S.S. Development and preliminary evaluation of the bedtime routines questionnaire. J. Psychopathol. Behav. Assess. 2010;32:271–280
  4. Johnson C., Mindell J.A. Sleep and Development: Familial and Socio-Cultural Considerations. Oxford University Press; Oxford, UK: 2011. Family-Based Interventions for Sleep Problems of Infants and Children; pp. 375–402.
  5. Sadeh A., Anders T. Infant sleep problems: Origins, assessment, interventions. Infant Ment. Health J. 1993;14:17–34.
  6. El-Sheikh M., Sadeh A.I. Sleep and development: Introduction to the monograph. Monogr. Soc. Res. Child. Dev. 2015;80:1–14.
  7. Tikotzky L., Sadeh A., Volkovich E., Manber R., Meiri G., Shahar G. VII. Infant sleep development from 3 to 6 months postpartum: Links with maternal sleep and paternal involvement. Monogr. Soc. Res. Child. Dev. 2015;80:107–124
  8. Maridaki-Kassotaki K., Antonopoulou K., Olivari M.G., Tagliabue S., Confalonieri E. Examining fatherhood in Greece and Italy. J. Fam. Stud. 2020;26:1–15.
  9. Meggiolaro S., Ongaro F. The involvement in childcare of married and cohabiting fathers: Evidence from Italy. Genus. 2019;75:1–19.
  10. Lamb M. The Role of the Father in Child Development. 5th ed. John Wiley & Sons; Hoboken, NJ, USA: 2010.
  11. Peltz J.S., Rogge R.D., Sturge-Apple M.L., O’Connor T.G., Pigeon W.R. Reciprocal influences among family processes and toddlers’ sleep problems. J. Fam. Psychol. 2016;30:720–731.
  12. Sinai D., Tikotzky L. Infant sleep, parental sleep and parenting stress in families of mothers on maternity leave and in families of working mothers. Infant Behav.
  13. Tikotzky L., Sadeh A., Glickman-Gavrieli T. Infant sleep and paternal involvement in infant caregiving during the first 6 months of life. J. Pediatr. Psychol. 2011;36:36–46.
  14. Ragni, B., & De Stasio, S. (2020). Parental Involvement in Children’s Sleep Care and Nocturnal Awakenings in Infants and Toddlers. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(16), 5808.
  15. Bernier A., Carrier J. Paternal involvement and child sleep: A look beyond infancy. Int. J. Behav. Dev. 2016;41:714–722.
  16. Millikovsky-Ayalon M., Atzaba-Poria N., Meiri G. The role of the father in child sleep disturbance: Child, parent, and parent-child relationship. Infant Ment. Health J. 2015;36:114–127.
  17. De Stasio S., Boldrini F., Ragni B., Gentile S. Predictive Factors of Toddlers’ Sleep and Parental Stress. Int. J. Environ. Res. Public Health. 2020;17:2494.
  18. Ragni B., De Stasio S., Barni D., Gentile S., Giampaolo R. Parental Mental Health, Fathers’ Involvement and Bedtime Resistance in Infants. Ital. J. Pediatr. 2019;45:1–10.
  19. Sadeh A., Flint-Ofir E., Tirosh T., Tikotzky L. Infant sleep and parental sleep-related cognitions. J. Fam. Psychol. 2007;21:74–87.
  20. Sadeh A. Cognitive-behavioral treatment for childhood sleep disorders. Clin. Psychol. Rev. 2005;25:612–628.
  21. Minde K., Faucon A., Falkner S. Sleep problems in toddlers: Effects of treatment on their daytime behavior. J. Am. Acad. Child. Adolesc. 1994;33:1114–1121.
  22. Reader J.M., Teti D.M., Cleveland M.J. Cognitions about infant sleep: Interparental differences, trajectories across the first year, and coparenting quality. J. Fam. Psychol. 2017;31:453–463.

Hrepeniš po boljšem spanju?